Dostopnost/sestanek 11 april/zapisnik

Iz eVsebine
Skoči na: navigacija, iskanje

Drugi sestanek skupine za dostopnost – pravni vidiki dostopnosti
Društvo Ljudmila, 11. april 2013


E-vsebine

Na drugem srečanju delovne skupine za dostopnost se je razvila živahna debata glede tega, kakšne odprte licence lahko zahtevamo za javno financirane e-vsebine. Srečanja sta se udeležili tudi mag. Urša Chitrakar, odvetnica s področja avtorskega prava, in mag. Mateja Prešern (MNZJU).

Izvorno digitalne vsebine

Govoriti moramo o dostopnosti, možnosti ponovne uporabe in distribuciji.

Takoj na začetku smo ugotovili, da generalna zahteva, da so prosto uporabne vse vsebine, ki se jih ustvari z javnim financiranjem, ni smiselna. To velja predvsem za sofinancirane vsebine. Morda bi veljalo določiti prag javnega sofinanciranja (npr. 40%), ko bi zahtevo po odprtem dostopu in ponovni uporabi lahko uveljavljali.

Mateja Prešern (MNZJU) nas je opozorila, da so v pripravi evropske zakonodajne spremembe, ki bodo zbirke muzejev, arhivov in knjižnic vključile v podatke javnega sektorja, navedene institucije pa bodo po novem podvržene pravilom glede ponovne uporabe podatkov, ki jih hranijo. Bistvo režima ponovne uporabe je vsem zainteresiranim ponovnim uporabnikom omogočiti dostop in uporabo podatkov pod enakimi pogoji. Pravila ponovne uporabe so predpisana v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, resorno pristojno je Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo, ki v tem okviru razmišlja tudi o pripravi pravil ozrioma smernic za objavo e-vsebin, ki predstavljajo podatke javnega sektoraj, na spletu.(opomba M.Prešern)

PREDLOG: Predlagamo uveljavitev načela proste uporabe za vse e-vsebine, ki so v celoti nastale v javnih kulturnih institucijah, ali pa so bile v celoti financirane z javnimi sredstvi. Za sofinancirane vsebine predlagamo določitev minimalnega deleža javnega sofinanciranja, pri katerem začne veljati načelo prostega dostopa.

Tu so (in bodo) ovira trenutne pravice, ki obremenjujejo te vsebine iz različnih zgodovinskih razlogov. Za približanje gornji zahtevi bi si morali vsi naročniki avtorskih del, ki bodo plačana z javnimi sredstvi (v celoti ali glede na prag), zagotoviti potrebne materialne pravice (za prosto objavo na spletu). Predstavljen je bil primer pogodbe Instituta za novejšo zgodovino, ki te pravice zagotavlja. Na voljo je na na wikiju http://evsebine.ljudmila.org

(Op U. Chirtakar) - Sicer pa menim, da poleg primera INZ poznamo več "primerov dobre prakse" glede pridobivanja avtorskih pravic za digitalizacijo in dostopnost avtorskega gradiva (sama se spomnim, da sem pomagala pri pisanju soglasij za Culture.si in SiGledal). Lahko bi zbrali več takih primerov in preučili, kateri je najustreznejši in potem konkretno besedilo predlagali kot vzor. 

(Op. M. Prešern) – tukaj bi vas napotila še, da si pogledate stran 25 in 26 Strategije razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji, si 2010 – ki kot »načelo delovanja« že predpisuje uporabo odprtih licenc: Slovenija se bo zavzemala za ustrezno varovanje avtorskih pravic digitalnih vsebin na internetu ter bo za uspešen razvoj in uporabo e-storitev in e-vsebin spodbujala uporabo CC licenciranja.

PREDLOG: Vsem naročnikom avtorskih del, sofinanciranih z javnimi sredstvi, priporočamo, da si zagotovijo potrebne materialne avtorske pravice za (prosto) objavo e-vsebin pod eno od CC licenc. To še posebej velja za muzeje, arhive in knjižnice, ki bodo k temu verjetno kmalu zakonsko obvezani. V priporočila vključimo tudi vzorčne pogodbe na podlagi dobrih praks.

Izpostavljene so bile trenutne zakonske ovire (ZASP), ki po desetih letih vrača materialne avtorske pravice javnim uslužbencem, ki so v okviru svojega rednega dela ustvarili avtorsko delo (101. člen ZASP). Ugotovili smo, da v trenutnem predlogu sprememb ZASP, predlog takratnega MPJU in Informacijskega pooblaščenca za spremembo tega člena ni bil upoštevan.

PREDLOG: člani delovne skupine za dostopnost podpremo spremembo ZASP v smislu, da materialne pravice za avtorska dela ustvarjena v rednem delovnem razmerju v javni službi trajno zadrži država z namenom omogočati čim širši dostop do teh del in njihovo ponovno uporabo.

Udeleženci so opozorili tudi na paradoksalne situacije v znanosti, kjer se npr. izsledki javno financirane raziskave objavijo v članku, do katerega ima po objavi vse materialne pravice izključno znanstvena revija ali založba. V odgovor na to se vzpostavlja evropska praksa, ki od prejemnikov javnih sredstev za raziskavo zahteva, da se članek poleg revije objavi tudi v javno dostopnem repozitoriju.

PREDLOG: Podpremo prakso, da se od prejemnikov javnih raziskovalnih sredstev zahteva objavo znanstvenih člankov (tudi) v javnih repozitorijih.


Digitalizirane e-vsebine

Udeleženci smo se strinjali z zahtevo, da se digitalizatov izvorno ne-digitalnih predmetov ne obremenjuje z dodatnimi pravicami, ki bi nastale zaradi digitalizacije.

Tudi tu velja priporočilo, da naj si javni naročniki s pogodbami zagotovijo potrebne materialne pravice.

Mateja Prešern pa je opozorila tudi na pogost model 'outsourcinga', kjer npr. za projekt digitalizacije javna ustanova sklene pogodbo s privatnim izvajalcem, ki v zameno za opravljeno digitalizacijo pridobi pravico za trženje zbranih podatkov za določeno obdobje. Evropska zakonodaja (predlog sprememb Direktive o ponovni uporabi informacij javnega sektorja) bo določila maksimalno obdobje za takšen izključni prenos pravic za digitalizacijo gradiv s področja kulture. Sašo Gazdić (MK) je opozoril na primer Italije in podjetja Google.

PREDLOG: E-vsebine, ki nastanejo z digitalizacijo izvorno ne-digitalnih predmetov, naj ne bodo obremenjene z dodatnimi pravicami, ki bi nastale zaradi digitalizacije. Javni naročniki naj si te pravice zagotovijo z ustreznimi pogodbami. V določenih primerih lahko zunanjemu izvajalcu dovolijo (ekskluzivno) komercialno uporabo za določeno omejeno obdobje (npr. 10 let).

Izpostavljeno je bilo tudi dejstvo, da mnogo predmetov, ki jih klasično uvrščamo med analogne, dejansko nastaja v digitalni obliki (knjige, revije, etc.).

PREDLOG: Podpremo zahtevo po obveznem digitalnem izvodu (poleg fizičnega).


Metapodatki

Udeleženci smo se strinjali s predlogom, da so vsi metapodatki za e-vsebine sofinancirane z javnimi sredstvi, prosto dostopni (licenca CC0).

Kamra je opozorila, da trenutni sporazum z Europeano dopušča avtorsko zaščito za pomanjšane sličice (thumbnails).

Urša Chitrakar nas je opozorila na nedavno sodbo nemškega vrhovnega sodišča, ki je razsodilo, da za pomanjšane sličice (thumbnails) kot dele linkov, ne velja avtorska zaščita – da torej objava pomanjšane sličice fotografije, ni kršitev avtorskih pravic avtorja originalne fotografije. (glej Dodatek 1, na koncu dokumenta)

Ustavili smo se tudi pri problemu, ki je bil na naših srečanjih že večkrat omenjen: kaj storiti, če dela metapodatkov ni mogoče prosto objaviti (CC0). Barbara Novaković (MUZEUM) nas je opozorila na prakso ECLAP, kjer (daljših) odlomkov kritik posameznih predstav ne vežejo več na metapodatke, temveč kritiko objavijo kot samostojen predmet (povezano e-vsebino, a ločeno od predstave, pod svojo licenco).

PREDLOG: Podpremo zahtevo, da so vsi metapodatki e-vsebin, ki so nastale z javnimi sredstvi, dostopni pod licenco CC0 – tudi sličice.


Poseben status javnih strokovnih institucij

PREDLOG: podpremo zahtevo, da se določene strokovne institucije (npr. knjižnice) izvzamejo iz avtorske zaščite v smislu, da se znotraj računalniškega omrežja institucije omogoči prost dostop do digitalnih vsebin (brez možnosti kopiranja, uporabe etc...)

(Op. U. Chitrakar) Glede omejitev avtorskih pravic, ki jih evropska direktiva dovoljuje (naš ZASP pa še ne pozna) za primere dostopanja do avtorskih del za raziskovalne namene v knjižnicah, kjer so dela dostopna prek posebnih terminalov, ki se nahajajo v javnih knjižnicah, izobraževalnih ustanovah, muzejih in arhivih - člen 5(3) Direktive 2001/29/ES sem preverila podatke, ki jih imam. Tako izjemo ima (v nekoliko različnih oblikah) Nizozemski, Danski, Norveški, Švedski in Finski zakon. Lahko bi predlagali, da se uvede nova izjema - na Finski zakon se celo v najnovejšem predlogu sprememb ZASPa sklicuje naša vlada oziroma URSIL

Na koncu smo sestavili tudi ožjo skupino za pripravo dokumenta o metapodatkih. Prostovoljci: Andrej Pančur (INZ), Miha Peče (ZRC SAZU), Tomaž Erjavec (IJS), Rastislav Potočnik (Kinoteka), Breda Karun (Kamra) in Andreja Bruss (Moderna galerija).


Sestavili:
Tina Dolinšek, Mitja Doma in Alenka Pirman
z dopolnitvami mag. Mateje Prešern in mag. Urše Chitrakar



Dodatek 1: Primeri iz sodne prakse glede pomanjšanih sličic

(prispevala U. Chitrakar)

Povzetek ameriških primerov:

V primeru Kelly v. Arriba Soft Corporation je sodišče odločilo, da  je uporaba pomanjšanih sličic izvirnih fotografskih del (fotografa Leslie Kellyja) v iskalniku na spletni strani podjetja Arriba v skladu z ameriško avtorskopravno doktrino dopustne oziroma poštene uporabe avtorskih del (fair use) in da zato ne gre za kršitev avtorskih pravic avtorja fotografij. Sodišče je pojasnilo, da imajo fotografije v obliki pomanjšanih sličic na spletni strani podjetja Arriba povsem drugačno funkcijo kot izvirniki fotografij, ki so javnosti dostopni na fotografovi spletni strani. Izvirne avtorske fotografije gledalcu omogočajo estetski doživljaj, medtem ko pomanjšane reprodukcije teh fotografij (thumbnails) nimajo nobenega estetskega namena, temveč so zgolj informacija o izvirniku.    V primeru Perfect 10 v. Google, Inc. je sodišče razsodilo, da prikazovanje pomanjšanih sličic v Googlovem iskalniku podob (Google Image Search) ne krši izključnih avtorskih pravic podjetja Perfect 10, ki je izključni imetnik pravic na izvirnih fotografijah, ki jih v pomanjšani obliki prikaže Googlov iskalnik med rezultati iskanja. Med razlogi za svojo odločitev je sodišče poudarilo, da je prikazovanje pomanjšanih sličic (thumbnails) uporaba, ki je bistveno drugačna od uporabe, kakršno izvaja oziroma namerava izvajati podjetje Perfect 10 in da je Googlova storitev, ki omogoča enostavno iskanje podatkov, družbeno koristna in zato v interesu javnosti.

Linki na dodatne dokumente:

Povzetek nemških primerov:

Leta 2010 je nemško sodišče v zadevi št. I ZR 69/08, ki jo je sprožila neka nemška fotografinja zoper podjetje Google, razsodilo, da prikazovanje pomanjšanih sličic (thumbnails) izvirnih fotografij avtorice, ki so bile predhodno že objavljene na njeni spletni strani, ni kršitev avtorskih pravic fotografinje.  Avtorica fotografij svoje spletne strani ni zaščitila pred iskalniki oziroma ni izbrala možnosti, da onemogoči iskanje po njeni spletni strani (indeksiranje), kar Googlov iskalnik omogoča. Ker je avtorica fotografij spletnim iskalnikom omogočila iskanje po njeni spletni strani, je Google po mnenju nemškega sodišča upravičeno sklepal, da avtorica fotografij pristaja na prikazovanje njenih fotografij v Googlovem spletnem iskalniku.    Stališče, da Google ne krši avtorskih pravic s tem, ko prikazuje predogledne pomanjšane sličice (thumbnails) avtorskih del (izvirnih fotografij), ki jih najde Googlov iskalnik podob (Google Image Search) in se prikažejo kot rezultati iskanja, je nemško zvezno vrhovno sodišče potrdilo leta 2011 v zadevi I ZR 140/10, ki jo je zoper Google prav tako sprožil nemški fotograf zaradi domnevnih kršitev avtorskih pravic. Sodišče je tokrat odločilo, da velja domneva, da je avtor fotografij pristal na njihovo uporabo tudi, ko so bile fotografije z avtorjevim dovoljenjem naložene na spletne strani tretjih oseb (ne na fotografovo lastno spletno stran), niso pa bili sprejeti ustrezni tehnični ukrepi, ki bi iskalnikom preprečili iskanje in prikazovanje fotografij.

Linki na več informacij:

Udeležba

MG+MSUM: Jana Intihar Ferjan, Andreja Bruss
Mestna knjižnica Ljubljana: Aleš Klemen
Slovenska Kinoteka: Rastislav Potočnik, Ivan Nedoh
Kamra: Martina Salobir
ARS/SFA: Vladimir Sunčič
MNZJU: Mateja Prešern
Urša Chitrakar
INZ: Andrej Pančur, Jurij Hadalin, Mojca Šorn
IJS: Tomaž Erjavec
Muzeum Lj: Barbara Novakovič Kolenc
SCCA: Ida Hiršenfelder
Kiberpipa: Katja Kurinčič
MK: Sašo Gazdić
Lio Novelli
Ljudmila: Mitja Doma, Zoran Obradović, Helena Pivec, Luka Frelih, Alenka Pirman, Tina Dolinšek